Namizni tenis v Logatcu
V Logatcu smo začeli igrati namizni tenis v začetku petdesetih let, klub pa
je bil ustanovljen leta 1954. Sprva so si igralci za vadbeni prostor izbrali kar
kozolec pri "Maklavovih", pod katerim so imeli postavljeno mizo. Kasneje so jo
selili na več različnih lokacij, vseskozi pa so imeli največ težav prav s
prostorom za redno vadbo.
Resnejše delo se je začelo, ko se je klub preselil v dom na Griču, kjer pa mize niso bile stalno postavljene, saj je bila dvorana namenjena tudi pouku telesne vzgoje v osnovni šoli. Po izgradnji nove osnovne šole in telovadnice v Dolenjem Logatcu, je klub v domu na Griču dobil dvorano, kjer so bile mize stalno postavljene. V teh prostorih je klub deloval do leta 2002. Leta 1990 je bila dvorana na Griču prenovljena, prenovo pa so opravili člani kluba s prostovoljnim delom. Da ta zgodba ni trajala predolgo, je poskrbel zakon o denacionalizaciji in gradnja nove športne dvorane. Dom na Griču je namreč dobil novega - starega lastnika, mi pa smo se preselili v gornjo etažo nove dvorane, kjer ima klub svoje prostore danes. Za naše delo so prostori nekoliko tesni, so pa lepi, sodobni in upamo, da ne bodo postali predragi.
Težave v zvezi s financami so bile v klubski zgodovini pogoste, če ne kar stalne. Pomagali so jih reševati Športna zveza in sponzorji. Glavni med njimi je bil KLI Logatec.
V celotnem obdobju svojega delovanja se je v klubu zvrstilo kar precej trenerjev in igralcev, ki so dosegali tudi zavidljive uspehe. Trenerja, ki sta v Logatcu orala ledino, sta bila Vlado Puc in Mičo Sartori. V sedemdesetih letih so opozorili nase igralci Alojz Molk, Janez Bončina in Igor Ciglarič, ki je veljal za enega izmed deset najboljših igralcev v Sloveniji. Kasneje se je posvetil vodenju kluba in trenerskemu delu. V novejšem času pa so v klubu nabirali znanje in izkušnje tudi nadarjeni igralci kot so Matjaž Rus, Sebastijan Kreuh, Tadej Kogoj, Darko Malič, Špela Pečkaj in Taja Oblak, ki so posegali tudi po najvišjih mestih na državnih prvenstvih. Uvrstitev med tri najboljše igralce na odprtem prvenstvu Budimpešte, Trsta in Zagreba ter deveto mesto v dvojicah na EP v Haagu, pa so le del rezultatov izredno prizadevnega Tadeja Kogoja. Med pomembnejše rezultate kluba v zadnjem obdobju gotovo sodi tudi uvrstitev članske ekipe v drugo državno namiznoteniško ligo. Novi cilj je tako na dlani - uvrstitev v prvo ligo.
Za redno vadbo v klubu trenutno skrbi pet trenerjev. Pri tem so udeleženi tudi mladi, ki sami še redno vadijo. Delo poteka v treh skupinah, v katerih je skupaj preko dvajset igralcev, posebna pozornost pa je namenjena prav najmlajšim, katere vsako leto ob začetku šole povabimo, da se nam pridružijo. Količina treningov je različna za vsako vadbeno skupino. Najmlajšim je namenjena ena ura na teden, da se seznanijo s pravilno držo loparja in osnovnimi vajami udarjanja žogice. V višjih skupinah se količina in število treningov povečuje. Vse do pet ali celo šestkrat na teden za prvo skupino. Poleg treningov v okviru vadbenih skupin klub organizira tudi rekreacijo, pri kateri lahko sodeluje vsak, ki se želi ob namiznem tenisu zabavati in sprostiti. Da pa vse skupaj ne ostane le pri namiznem tenisu in kot nagrada za prizadevno delo, klub občasno organizira pohode na bližnje hribe, plavanje v bazenu , pozimi pa smučanje.
Namiznoteniška tekmovalna sezona je dolga in naporna, saj traja od avgusta do junija naslednjega leta. V tem obdobju se zvrsti kopica turnirjev: regijski, državni, mednarodni. Ker je potrebno začetek sezone pričakati v dobri formi, je poletnih počitnic za igralce bolj malo. Treningi za novo sezono se začenjajo konec julija. Prvi dnevi so namenjeni treningom telesne vzdržljivosti, potem pa so na vrsti tehnični treningi: dvakrat na dan, šest dni v tednu. V takem delovnem ritmu potekajo dnevi vse do poletnih enotedenskih priprav, ki jih je klub vrsto let organiziral v Rovtah, sedaj pa vse pogosteje v domovih CŠOD. Te priprave pa niso le goli treningi, ampak nekaj več, saj prijateljske vezi med igralci tu postanejo še močnejše.
Za konec pa še drobtinica z enih od omenjenih priprav. Prav v času našega bivanja na Vrhu nad Rovtami se je dogajal zanimiv naravni pojav, ko se je število utrinkov na nočnem nebu precej povečalo. Na večer tistega dne, ko naj bi bilo po napovedih utrinkov največ, smo se odpravili k cerkvi na vrhu. Da je bilo opazovanje nočnega neba udobnejše, smo polegli na kartone, ki smo jih prinesli s seboj. Res, videli smo nekaj utrinkov, nekaj umetnih satelitov, planet Jupiter, prepoznali nekaj zvezd in ozvezdij. Ko smo tako zrli v nebo in modrovali o oddaljenosti zvezd, o svetlobnih letih, pa se je oglasil Rok, ki je bil izmed vseh najmlajši: "Jasna, koliko "lojter" pa je treba do tja gor?" Od srca smo se nasmejali. Rok, daleč so zvezde in dolga je pot do znanja, tudi namiznoteniškega.
Tukaj pa je nekaj slikovnih utrinkov iz naše več kot petdesetletne zgodovine.